Čeprav se je nogomet v Radomljah igral tudi pred drugo svetovno vojno in so bili nogometaši organizirani v športno društvo že leta 1934, za uradni rojstni dan NK Radomlje štejemo leto 1972.
Takrat se je skupina zanesenjakov (Miha Grošelj, Rudi Pirš, Viktor Osolin, Miran Jereb, Štefan Kren, Janez Pirc in še nekateri drugi) odločila, da ustanovi Nogometni klub Radomlje. Prvi predsednik kluba je bil g. Viktor Osolin iz Rov. Klub se je leta 1975 vključil v Športno društvo Radomlje. Tedaj so ugotovili, da je nogometna sekcija najbolj delavna in aktivna in tako ostaja vse do danes.
Prvo nogometno igrišče so naredili na bivšem skladišču tovarne Stol, na katerem so igrali le dve leti. Pozneje so to igrišče prepustili Športnemu društvu Virtus, sami pa zgradili novo igrišče na Kočarjevem zemljišču, zelo blizu današnjega športnega parka.Takratno igrišče je bilo brez spremljajočih objektov, tako, da so se nogometaši preoblačili kar v kleti kulturnega doma v Radomljah in se s kolesi ali avtomobili vozili na igrišče.
Za prvo generacijo nogometašev, ki so začeli z nastopanjem v uradnem tekmovanju leta 1973, so pod vostvom trenerja Hođe igrali: Rudi Pirš, brata Marolt, Miro Milutinovič, Roman Andrejka, Janez Pirc, Miha Kren, Miran Jereb, Rudi Kramar, Štefan Kren, Miro Marčun in drugi. Ker so bili v Radomljah dobra klapa že takrat, so kmalu v svoje vrste privabili tudi Dušana Pirša, Doreta Kočarja in Janeza Kramarja iz Induplatija iz Jarš ter Toneta Završana iz Črnuč. Zgradili so ekipo, ki je bila kmalu strah in trepet v celotni ljubljanski kotlini.
Generacija v kateri so pod vodstvom g. Raškoviča igrali: Ciril in Metod Marolt, Tine Žabnikar, Božo Cerar, Ernest Pančur, Miran Jereb, Tone Završan, Zvone Mlakar, Tone Pernek, Drago Žinič, Janez Kramar, Dušan Pirš, Dore Kočar, Janez Kramar in Darko Orešnik je leta 1976 osvojila prvi pokal, ki še danes krasi vitrine NK Radomlje.
Kot zanimivost lahko povemo, da je bilo že takrat potrebno stimulirati kakšnega igralca, da je dal vse od sebe. Prvi nogometaš, ki za Radomlje ni nastopal brezplačno, je bil Božo Cerar (odlični napadalec iz Doba, ki stoji kot četrti z leve), ki je imel za vsak doseženi zadetek obljubljeno kosilo pri Repanšku.
Za prvim predsednikom NK Radomlje, g. Osolinom, sta klub nekaj časa vodila g. Miha Grošelj in za njim g. Justin Hrovat. Leta 1979, pa je vodenje kluba prevzel g. Franc Pohlin, ki je ostal predsednik do leta 1985.
Generacija, ki je v Radomlje prinesla prvi pokal, je počasi odhajala, v prvo ekipo pa so se vključevali igralci, ki so konec sedemdestih let in v začetku novega desetletja, krojili sam vrh ljubljanske nogometne podzveze. Posebno zanimivi so bili lokalni derbiji z NK Mengeš in NK Kamnik, ki so bili vedno tudi zelo dobro obiskani. Takrat so na Kočarjevem travniku igrali: brata Pančur, Darko Orešnik, Brane Škraba, Jože Mali, Dare Hrastar, Danilo Avguštin, Slavko Bizjak, Edo Tekavc.
V tistih letih je Tone Završan (ki je mimogrede zbral večino teh informacij) ob tem, da je vodil člansko ekipo, zelo intenzivno delal z mladimi.
Takrat je bil sistem tekmovanja popolnoma drugačen od današnjega. Namesto današnjih 10 starostnih kategorij, se je takrat nastopalo samo s pionirsko in mladinsko selekcijo. Lahko si predstavljate, kako velike so bile razlike med 9 ali 10 letnimi fantiči in 15 letnimi fanti, ki so takrat nastopali za isto ekipo. Vendar so se vedno znova našli pravilni recepti in zametki mladinske nogometne šole v Radomljah so bili postavljeni. Mnogi od teh fantov so v naslednjih letih počasi prihajali v prvo moštvo NK Radomlje in uspešno igrali tudi za takratne višjeligaše, NK Virtus in NK Domžale (Lederer, Lipovšek, Hribar, Mlakar). Tone se spomni, da so vsi klubi zelo radi sprejemali v svoje vrste fante iz Radomelj, ker so bili ti dobro tehnično podkovani in lepo vzgojeni. Mnogi se spomnijo, da je trener v Radomljah vedno zahteval, da se igra od noge do noge in da se žoga ne nabija na pamet.
Igrišče na kočarjevem travniku je bilo majhno, ozko in brez spremljajočih objektov. Četudi je imela družina Kočar precej razumevanja za šport (v imenu kluba najlepša hvala), ta infrastruktura ni bila trajna rešitev. Takratnemu predsedniku in vodstvu kluba ni preostalo drugega, kot da poiščejo še tretjo lokacijo za igrišče.
Leta 1984 se je klub preselil na novo lokacijo (staro zemljišče Emone Ljubljana), kjer so zgradili, za tiste čase zelo lepo in kakovostno igrišče in povsem spodobne garderobe, ki jih NK Radomlje uporablja še danes. Zahvala za pridobitev zemljišča in vseh dovoljenj gre pokojnemu gospodu Bregantu iz Radomelj, ki je odločilno pripomogel k temu, da se je klub uspešno preselil na novo lokacijo.
Tudi to igrišče je bilo narejeno z ogromno udarniškega in prostovoljnega dela. Delali so nogometaši, njihovi starši in sorodniki, navijači. Vsi so delali za kakšno klobaso in pivo. Veliko podjetij je pomagalo s storitvami, kakšno inštalacija je bila narejena ‘na fuš in malo po domače’, da je bilo ceneje.
Leta 1984 je bilo igrišče registrirano in odprto z otvoritveno tekmo med NK Radomljami in NK Virtusom (zmagalo je domače moštvo z rezultatom 1:0).
Zelo uspešnega in zagnanega predsednika g. Franca Pohlina, je leta 1985 zamenjal njegova desna roka in dolgoletni igralec NK Radomlje, g. Dušan Pirš, ki je zavihal rokave in še nadgradil delo v klubu. Leta 1985 je NK Radomlje kupil prvi kombi s katerimi so igralce vozili na tekme. V klub so pripeljali tudi novega trenerja članskega moštva, g. Franca Blejca (klicali so ga Baron) iz Jarš. Vrhunec takratne članske generacije je bila pokalna tekma z NK Koper, ki so jo odigrali leta 1986. Po zelo enakovredni igri (čeprav je Koper takrat igral v medrepubliški ligi), so Radomljani izgubili po streljanju enajstmetrovk.
kozi vsa leta je NK Radomlje uspešno tekmoval v območnih in regionalnih ligah. Največji uspeh je dosegla članska ekipa (z veliko večino doma vzgojenih igralcev) v sezoni 1993/94, ko se je pod vodstvom trenerja Borisa Pinčiča uvrstila v 2. slovensko ligo.
Danes prvo moštvo tekmuje v 3.SNL-zahod in že nekaj let predstavlja trdnega ter vedno neugodnega nasprotnika tudi najboljšim ekipam v Sloveniji.
Od samega začetka nogometa v Radomljah veliko pozornosti posvečamo delu z mlajšimi selekcijami, saj se dobro zavedamo, da je samo vzgoja domačih igralcev prava in dolgoročna pot. V zadnjem letu smo temu področju posvetili še več pozornosti. Vodstvo kluba je enotno, da je to primarni cilj delovanja in naj predstavlja večino aktivnosti kluba. V letu 2007 je vodenje kluba prevzel gospod Matjaž Marinšek, ki se je z veliko vnemo lotil dela in projektov, ki so nujno potrebni za nadaljnji razvoj nogometa v našem okolju.
Zapisal: Matjaž Marinšek